Jun 11, 2017

Če pridejo dnevi, ko solze kar tečejo, ko smo en sam mučen klobčič bolečine in se želimo zavleči v črno votlino, to mogoče ni nič alarmantnega. Lahko pa nevede tonemo v brezno depresije.

Tudi sama sem se srečala s hormonskim bluesom, obdobjem žalosti in občutka brezizhodnosti, v času po prvem porodu. Svoje je gotovo prispevala tudi tragedija v družini. A na srečo sem imela trdno oporo v bližnjih, tako da sem se hitro izmotala. In ko sem se v času hormonskih nihanj perimenopavze spet znašla na robu prepada, sem nevarnost prepoznala in stopila korak nazaj.

Menopavza nam z upadom spolnih hormonov, tako estrogena kot progesterona, pogosto prinese nihanja razpoloženja in občutke žalosti, potrtosti, tesnobe in malodušja. Na to lahko vplivajo tudi hormonska neravnotežja zaradi izčrpanih nadledvičnih žlez in posledično okrnjenega delovanja ščitnice. Ne prizanaša nam niti stres, bodisi zaradi izgube bližnjih ali skrbi za starajoče se starše, odhoda otrok od doma, nemogoče službe ali nezadovoljstva v partnerstvu… Predvsem pa si delamo slabo uslugo, ko skušamo biti superženske in imamo previsoka pričakovanja do sebe, hkrati pa ne zmoremo izraziti, kaj si v resnici želimo.

Vse to lahko vodi v stanje, ko izgubimo voljo do stvari, ki so nas prej veselile (hobiji, druženje, gibanje…), se ne veselimo več svojih uspehov in nas pestijo kronične bolečine npr. v križu ali glavoboli, težave s prebavo in spremembe apetita, motnje spanja, pomanjkanje energije in težave s koncentracijo, smo razdražljive in se počutimo nekoristne in nevredne.

In če takšno počutje traja tedne in tedne, če vpliva na naše vedenje in zaznavanje sveta, na naš vsakdan, še posebej, če ga spremljajo misli na smrt ali samomor, je skrajni čas, da poiščemo pomoč in podporo.

Običajno so prva terapija antidepresivi, ki pa so le most preko brezna, na katerem nočemo ostati, saj si želimo na trdna tla. Zdravila niso nikoli dovolj, zlasti ker ne preprečijo ponovitve depresivne epizode, če ne spremenimo tudi vzorcev v svojem življenju.

Preizkusimo še druge načine za ublažitev simptomov depresije:

• Vadba čuječnosti, ki je pravzaprav vrsta meditacije, ko ohranjamo fokus na sedanjem trenutku. Znanstveno dokazano je, da je tako učinkovita kot antidepresivi, a brez neželenih učinkov. Vrača nam veselje do življenja, prinaša srečo in mir ter prepreči, da bi se običajni občutki tesnobe, napetosti in žalosti stopnjevali v obdobje nesreče in izčrpanosti – v depresijo. Začetnicam toplo priporočam knjigo M. Williamsa: Čuječnost.
• Poskusimo z zeliščnimi zdravili, kot je šentjanževka, o katere učinkovitosti obstaja dovolj dokazov.
• Čudeže lahko naredi redno gibanje, saj pripomore k boljšemu razpoloženju in fizičnemu zdravju. Praktično takoj zmanjša simptome depresije, ker sprošča endorfine, ki pomirjajo. Izboljša pa tudi naše samospoštovanje, saj se počutimo močnejše, pomaga nam krotiti stres, prepreči negativne misli in izboljša spanje, energijo in vitalnost. Bodimo telesno aktivne vsaj 5 krat tedensko po pol ure, najbolje na naravni svetlobi.
• Ne pozabimo na dovolj spanja in kvalitetno prehrano, saj pomanjkanje mineralov in vitaminov slabo vpliva na naše razpoloženje. Pomembni so zlasti selen, cink, krom in vitamini B skupine. Izogibajmo se alkoholu, kofeinu in prečiščenemu sladkorju.
• Naučimo se prekiniti negativne samogovore in jih zamenjati s pozitivnimi ter obvladati svoje miselne procese, da se ne vrtimo v spirali. To je verjetno pravi trenutek, da ozavestimo in sprejmemo bolečino, ki izvira iz jeze, zagrenjenosti, krivde, ljubosumja in celo sovraštva. Priznajmo si negativne misli, jih opazujmo in izpodbijajmo z nasprotnimi dejstvi, lahko jih prekinemo in preusmerimo pozornost z neko prijetno dejavnostjo.
• Pišimo dnevnik, v katerega beležimo svoje misli in občutke, dosežke in razočaranja, pa tudi, kaj smo se naučile in kako bi lahko reagirale drugače. Poskusimo vključiti dnevnik hvaležnosti, v katerega vsak dan zapišemo lepe trenutke, ki nas polnijo s pozitivnimi občutki.
• Poiščimo podporo, vključimo se v socialno mrežo skrbnih, čutečih ljudi (družina, sodelavci, sosedje..) ki nam bodo dajali spodbudo in prinašali občutek odgovornosti in zavezanosti ciljem ter nam pomagali reševati težave. Ni potrebno, da vse naredimo same!
• Vzemimo si čas za oddih in druženje pri športu, zabavi, v verskih skupnostih ali med prostovoljci. Lotimo se kakšne dejavnosti, ki nas bo izpolnjevala z občutkom koristnosti in tako izboljšala našo samopodobo.
• Pomembno je, da prenehamo zahtevati preveč od sebe in upoštevamo svoje omejitve , saj nismo in ne moremo biti popolne. Razmislimo, kaj je za nas res pomembno in si postavimo cilje – izzivalne a dosegljive, ter stopajmo v njihovi smeri z majhnimi koraki.