Nov 15, 2023

(Intervju je bil objavljen v digitalni ediciji OnaPlus)

Magdalena Fabčič je prva vodnica skozi menopavzo pri nas, ki podjetjem in zaposlenim svetuje, kako ženskam olajšati to prelomnico, da bodo močnejše in samozavestnejše.

Pod steno je z zanimanjem opazovala mišičasta mladeniča, ki sta v plezališču Bela že dlje grizla v 6c. Ko sta se vendarle predala, se je hudomušno nasmejala, pomočila roke v vrečko z magnezijem in za »šalo malo« dosegla vrh smeri.

Magdaleno Fabčič, ki je preko previsa v 50. leta, sem spoznala kot veliko ljubiteljico narave, športnico, zasvojeno s plezanjem in knjigami. Je pa tudi biologinja z dolgoletnimi izkušnjami v farmacevtski industriji, coach po ACTP , facilitatorka, vodnica skozi menopavzo.

Pravite, da se je vaše življenje z menopavzo šele zares začelo?

Začelo se je drugačno življenje. Do takrat je bila na prvem mestu družina, otroci, zdaj pa si vzamem več časa za šport, za branje, za druženje. Za vse stvari, v katerih uživam.

Za svoje odvisnosti?

Za moje odvisnosti. Pa tudi drugačen človek sem, s tega vidika, da si več upam. Strahove, ki sem jih nekoč imela, ki sem jim podlegla, zdaj porinem na stran in si rečem: Zmoreš! Izkušnje imaš, daj! Obvladam strah, pa četudi adrenalin zraste; grem naprej, tvegam! Tudi tu je razlika. Izkušnje mi dajejo moč in samozavest.

Torej izkušnje in ne hormoni?

Ena teorija pravi, da je sprememba po menopavzi tudi hormonsko pogojena. Namreč: estrogen, ki nas dela ženstvene, vpliva tudi na naš način razmišljanja. Poskrbi za to, povsem evolucijsko, da je naš fokus na skrbi za potomstvo. Narava nas je naredila, da bi imele otroke, da nadaljujemo vrsto, in nam z estrogenom veže neke vrste plašnice. Usmerja nas naprej, fokus je na potomstvu, na družini in zato smo sposobne tolerirat marsikaj. Od moža, ki nam nič ne pomaga, do sitnega šefa, do tašče, s katero se ne razumemo. Mirno prenašamo, ker se čutimo dolžne poskrbeti za otroke. Vse to je zaradi estrogena. Ta pa v menopavzi upade, se zniža na nek minimum, plašnice odpadejo in postanemo dosti bolj kritične do sveta okrog sebe. Do partnerstva, do odnosov v službi, do prijateljstev, do ljudi, ki nas izkoriščajo. Bolj odločne smo, več si upamo.

Tudi dati odpoved, ne da bi bila vnaprej preskrbljena?

Bila sem v podjetju, ki je bilo v hudih težavah. Plače so zamujale pet mesecev, odnosi so bili zelo težavni, nisem imela več motivacije za delo. Počutila sem se preobremenjeno, nisem znala več obvladati tega stresa, stopnjevale so se mi menopavzne težave, vročinski oblivi, nespečnost. Bilo je zelo hudo obdobje. Zavedela sem se, da če nadaljujem, se ne bo dobro končalo. Bila sem nemogoča do sebe in do ljudi okrog mene. Zato je bila edina rešitev presekati. Morala sem poskrbeti za svoje zdravje, za odnose v družini. Dala sem odpoved, ne da bi imela službo, ne da bi imela idejo, kaj hočem v življenju početi. In potem je sledilo neskončno olajšanje, ko sta tudi hčerki opazili in mi rekli, da sem povsem drug človek. Odvrgla sem veliko breme. Čeprav nisem imela službe in sem šla na zavod. In takrat sem tudi ugotovila, kaj pomeni »starizem«. Ko sem začela iskati delo, v veliki večini primerov nisem dobila niti odgovora. Ker sem imela pač 47 let. Par let prej sem med dobrimi službami lahko izbirala.

Koliko let pa je minilo med »izbiranjem« in »zavračanjem«?

Štiri leta. Kot da te ni več. Z vsemi izkušnjami, z vsemi kvalifikacijami. Ves čas sem se izobraževala, tekom cele kariere. Izobrazila sem se za coacha in pol leta po odpovedi tudi zaključila z izpitom. A tudi to ni pomagalo.

Danes ste po sedmih letih delovanja še vedno edina v Sloveniji, ki vstopate v podjetja in zaposlene izobražujete o menopavzi. Kako sploh pristopate, kako vas sprejmejo?

V podjetja prihajam na zelo različne načine. A vedno pogosteje na priporočilo. V začetkih sem iskala kontakte, povedala, kaj počnem, in v večini so moji sogovorniki šele takrat sploh začeli razmišljat o tej tematiki. Eno je, da se ženske sploh ne zavejo, kaj se z njimi dogaja; vejo, da imajo težave, težko najdejo podporo, a si v službi ne upajo govoriti o tem. Ker je to tabu tema, ker ne vejo, kakšen odziv bodo doživele. Hkrati pa se delodajalci ne zavedajo, da je to obdobje za žensko lahko zelo naporno, da je to hormonski vihar, ki ga preživlja, da traja nek določen čas, lahko nekaj let, ampak potem je še vedno dovolj mlada, ima ogromno izkušenj in kompetenc, in pred njo je lahko še 10, 15 let kariere. Torej je lahko na delovnem mestu polno učinkovita, veliko bolj stabilna, ker je tudi hormonsko bolj stabilna, in ima ogromen potencial.

Vas kontaktirajo moški direktorji?

Večinoma so to zaposleni v kadrovskih službah, običajno ženske. Se je pa že zgodilo, da sem na dogodku spoznala direktorja podjetja, se mu predstavila, naslednji dan sem dobila mail in izvedli smo delavnico.

Predpostavljam, da ima doma partnerico v teh letih …

(smeh) Ja, ja. Kasneje je to tudi potrdil. Ampak prepoznal je, da to lahko ponudi svojim zaposlenim, pretežno ženskemu kolektivu. Zanimivo pa je, da ob odprti debati tudi moški veliko postavljajo vprašanja: kaj narediti, kako z ženo ravnati. Zanima jih, ker želijo svoje partnerke podpreti. S hormonskimi nihanji se namreč lahko popolnoma spremenimo. Postanemo razdražljive, tesnobne in morda celo agresivne do okolice. Imamo težave s koncentracijo. In takrat potrebujemo podporo. Fajn je, če jo dobimo v službi. Ker tu lahko preko delavnic dobimo informacije in hkrati občutek, da nas okolica razume. Počutimo se sprejete in to prenesemo v družinsko okolje.

Ali se delodajalci bojijo, da bi ženske začele menopavzo izkoriščati?

To je odvisno od kulture v podjetju, ki pa jo je potrebno graditi. Ali bo ženska, ki bo povedala, da ima menopavzo, imela težave, bo ožigosana in deležna stigmatizacije, ki bo zelo otežila življenje? To je vprašanje kulture v podjetju. Verjetno pa to ni edina stvar in so še kakšne druge težave. Ampak ko se enkrat o tem odkrito govori, je vsem lažje; tistim v kolektivu, ki razumejo, kaj se z žensko dogaja in za žensko samo. Najdemo lahko zelo preproste rešitve. Pri vročinskih oblivih je dovolj namizni ventilator. Ko te oblije, ga prižgeš, te ohladi, in potem ga spet izklopiš. Pa hladna voda.

Pri nas ste edina vodnica skozi menopavzo. Koliko je tega v tujini?

Tu prednjačijo Angleži. Oni imajo celo certifikat: Menopause Friendly Organisation (Menopavzi prijazno podjetje) in sem spadata tudi vojska in policija. Razvito imajo politiko podpore ženskam skozi menopavzo. Recimo v policiji, tista, ki ima vročinske oblive, ima pravico do več bluz za zamenjavo, zamenja lahko več uniform, ima uniformo iz drugačnega materiala, ki bolj diha itd. V vojski je, recimo, oficir ambasador za menopavzo. Moški. Tudi tu imajo svoje pravilnike za ženske v menopavzi. Dobijo psihološko podporo. Lažji dostop do ginekologa itd.. Velika Britanija je - gledano v svetovnem merilu – zelo napredna. Počasi jih posnemajo Američani. Je pa to večji tabu v mediteranskih deželah: Italija, Španija …

Zakaj?

Ker je povezano s staranjem. Ženske, ki so tik pred tem, se velikokrat ne želijo pogovarjati o menopavzi. »Nisem več ženska, nisem več privlačna.« Veliko predsodkov je s tem povezanih. In to je treba spremeniti. Bo še trajalo, a počasi se obrača. Pomembno je namreč, da ženska v tem obdobju dobi kredibilne informacije. Ker če začne surfat po internetu, konča v marketinških ponudbah čudežnih tabletk, ki, seveda, lahko nekoliko pomagajo, ampak hkrati stanejo kar nekaj denarja.

Ampak tudi vi izhajate iz farmacije … Ali pa ste morda prav zato toliko bolj zadržani?

Vem, da ima vsako zdravilo, ki ga farmacija nudi, tudi neželene učinke. O tem se ne govori dovolj. Je pa res, da lahko npr. nadomestna hormonska terapija ob hudih težavah bistveno olajša življenje. Odstotek do dva doživita menopavzo pred 40. letom. In te ženske potrebujejo dodajanje hormonov, da ohranijo svoje zdravje. So torej situacije, kjer je to skorajda edina rešitev A še vedno moramo poskrbeti zase. Potrebujemo življenjski stil, ki nam bo omogočal dolgoročno zdravje in dobro počutje. Bistvenih je pet stebrov vitalnosti: najprej dovolj spanja, to pomeni 7-8 ur kakovostnega spanca. Če smo neprespane smo sitne, razdražljive, nimamo energije in sprejemamo napačne odločitve. To je osnova, da lahko poskrbimo za ostale stebre: uravnoteženo prehrano, dovolj gibanja, da se naučimo obvladovati stres, zelo pomembni pa so tudi odnosi: da imamo trdno socialno mrežo, podporo ljudi okrog sebe. Temelj vsega pa je občutek poslanstva. Da se vprašam, zakaj sem na tem svetu, kaj želim spremeniti in, kaj želim pustiti za sabo.

Zanimivo je, da vaši prvi poskusi prostega plezanja sovpadajo prav z menopavzo.

Pri 43. Zato v šali rečem, da je bil to eden prvih menopavznih simptomov pri meni. Da sem si upala. In ko sem prvič poskusila, me je zagrabilo in me še vedno drži. Zelo sem napredovala, še vedno napredujem. To so tisti trenutki, ko dam – tudi fizično – vse od sebe. Takrat si v enem odklopu, meditacija: jaz in skala. Vidiš samo naslednji gib, naslednji oprimek. Vaja čuječnosti.

A tudi sami ste se znašli v momentu, ko ste obstali. Ko niste mogli več napredovati.

To je tista razlika med močjo in tehniko. Moč lahko okrepiš le do neke mere. Nisem ena tistih, ki bi petkrat tedensko obiskovala fitnes, da bi delala na moči. Ugotovila sem, da mi pomaga, če izboljšam tehniko. In to je bil tisti poriv, da sem si poiskala trenerja, investirala čas in denar in se naučila tehnike. Imaš namreč prirojeno gibanje in gibanje, ki se ga moraš preprosto naučiti. So položaji, izzivi v steni, ki jih s prirojenim gibanjem ne moreš osvojiti. In tukaj je razlog, da se smejim tem mojim mlajšim soplezalcem, ki so zelo močni, ampak jim manjka tehnika, izkušnje. Zato lahko jaz nekatere smeri, na katere oni vstopajo s pozicije moči, lažje preplezam. Ker vsega se pač ne da rešiti z močjo.

Kje najraje plezate?

Veliko plezam v Vipavski Beli, ker mi je blizu tako in drugače. Sem pa nedolgo tega bila v Kozji jami pri Postojni in sem uživala. Ker je to zame eno novo plezališče, ker ni bilo gneče, ker skala še ni zlizana, kot plezalci rečemo predelom, kjer skala zaradi obrabe postane spolzka. Zelo zanimiva lokacija in res sem uživala v nečem novem. Nekaj je, česar si vajen, kar ti je domače, drugo pa, kar ti predstavlja nov izziv. Zelo rada pa tudi planinarim in kar se tiče vrhov, pravim, da ni treba biti pretirano zahteven do sebe. Ni samo Triglav. Itak je preveč obljuden. Ravno pred kratkim sem organizirala pohod za osnovnošolce na Viševnik. In smo se imeli super. Dvatisočak, čudoviti razgledi, bohinjski konec in pogled na Triglav. Lahko se umiriš, pot ni nevarna, a hkrati vendarle dovolj naporna, da se moraš potruditi. Torej, ne biti prezahteven, ne riniti gor, če nisi vajen. Lahko začneš tudi s takimi cilji, ki so lažje dosegljivi, potem pa napreduješ postopoma.

Zelo poudarjate zmernost. Hočete reči, da se je kultura planincev spremenila?

Več je planincev, ne vem pa, če v hribe prihajajo s pravimi nameni. Mnogi predvajajo glasno glasbo, tako, da jo je slišati že od daleč! Čakaj, a ne greš v hribe zato, da opazuješ naravo? Da poslušaš naravo? Včasih imam res občutek, kot da gredo gor samo zato, da se bodo lahko fotkali in objavili na socialnih omrežjih! Malo ambivalenten občutek imam, kar se tega tiče.

Kaj pa je vam pomembnejše – tako v planinah kot tudi sicer v življenju: pot ali cilj?

Pot. Ker te cilj, včasih, ko ga dosežeš, pusti praznega.