Nov 9, 2019

Resnična zgodba o pogumu in odločenosti. Ker pravi trenutek, da poskrbimo zase, je zdaj.

V našem podjetju je bila organizirana delavnica »Nova energija ženske v zrelih letih«. Prijavila sem se, a moja pričakovanja so bila majhna. V mislih sem si rekla: »No, ja, mogoče bom pa slišala kaj novega, kar mi bo pomagalo lajšati težave obdobja, v katerega prihajam«. Priznam, da sem se bolj nagibala k temu, da bom največ pridobila s tem, ko si bomo udeleženke izmenjevale izkušnje, kot pa s samo delavnico. Pa le ni bilo tako. Že prvi vtis, ki sem ga dobila, ko sem videla Magdaleno, me je nekako prepričal, da se splača na tej delavnici aktivno sodelovati.

Pa smo začele. Nič suhoparnega, le to, kar doživljamo in to, zaradi česar smo zmedene, saj ne vemo, kaj se z nami dogaja.

Hormoni delajo svoje, me pa se čudimo naši razdražljivosti, našemu pridobivanju kilogramov in našemu večnemu nezadovoljstvu, ker imamo tako »čudne« in nerazumevajoče ljudi v naši bližini.

Najprej smo poslušale Magdalenino zgodbo, nato pa je vsaka dodala svojo in kmalu smo ugotovile, da se vsem dogaja isto, ne samo enako! Zanimivo, kako različne udeleženke smo se zbrale na enem mestu, a vse s skupnim imenovalcem, ki mu kratko rečemo »mena«! Delavnica je potekala sproščeno, udeleženke smo se veliko smejale, predvsem pa sproščeno razlagale svoje najbolj intimne občutke. Prav nobene sramežljivosti in zadržanosti ni bilo med nami. Res čudovit spomin!

Ker pa delavnice niso (vsaj ne bi smele biti) organizirane zaradi lepih spominov, naj mi bo dovoljeno opisati, kako je meni osebno ta delavnica spremenila življenje. Začelo se je z lanenim semenom! Na prvem srečanju sem izvedela, kako dobro vpliva laneno seme na naše telo, še posebej v tem občutljivem obdobju vsake ženske. Ker želim vsak nasvet, ki je meni povšeči, preizkusiti, sem se odločila za nakup lanenega semena in ga vključila v svoj jedilnik. Zgodilo se je dvoje. Najprej to, da sem začela zajtrkovati. Vsako jutro, preden grem v službo, pojem 3 jušne žlice lanenih semen, ki jih prelijem z jogurtom in pustim toliko časa, da se uredim v kopalnici. Nato si vzamem svojih 10 minut in obrok pojem počasi, tako da grizem laneno seme (namerno ga nočem mleti, ker to lahko »zmečeš vase«). Drug pozitiven vpliv pa je odlična prebava (tukaj ne želim navajati podrobnosti). Naj povem, da je laneno seme le delček sprememb, ki sem jih vnesla v svoje življenje po zaključku delavnice. Nasveti, ki nam jih je dala Magdalena, so neprecenljivi zame in, tako sem prepričana, zato tudi to pišem, za vsako izmed nas, ki se že leta borimo z odvečnimi kilogrami, sedaj pa smo še v meni.

Na tej delavnici sem ugotovila, da se lahko vsak človek naje z veliko manj hrane, če je pri hranjenju čuječ.

To pa pomeni, da takrat ko jemo, absolutno ne delamo nič drugega. Izvrstna naloga za to trditev je bila mala čokoladica, ki smo jo morale počasi okušati in razmišljati o vseh okusih, ki jih zaznamo.

Potem so prišle naše zaobljube. Zaobljubiti smo si morale nekaj realnega, nekaj kar bomo dosegle in ne nekakšne »visokoleteče« zaobljube, ki jih ukinemo takoj, ko ugotovimo, da je nerealno pričakovati njihovo uresničitev. Moja prva zaobljuba je bil vnos lanenega semena v jedilnik, druga pa, da ob ponedeljkih ne bom jedla sladkarij. Realno, uresničljivo, lahko dosegljivo. Te male spremembe pa so me pripeljale do ene največjih sprememb v mojem življenju – odločitev o tem, da izgubim vsaj nekaj odvečne teže. Delavnica je pustila svoj neizbrisljiv pečat, vsi nasveti so bili še sveži, a nekako mi je manjkalo še nekaj bistvenega. Nisem se še bližala željenemu cilju, zato pa sem potrebovala nekaj več!

Dobila sem tisto več, ko sem na klancu pred najino hišo (živiva skupaj z možem, brez otrok) ugotovila, da ga ne morem prehoditi, ne da bi se vmes ustavila! Groza! Ta klanec je kratek in niti ne tako strm, a kljub temu. Tega nikakor nisem hotela sprejeti! Saj vendar še nisem stara – pri 51 letih pač ne morem govoriti o visoki starosti! Kako naprej? Odločila sem se za zdravniško pomoč – operacijo želodca. A k sreči je potrebno veliko pregledov (na prvem pregledu sem dobila 6 napotnic) in naše čakalne vrste so zelo dolge. Tako sem se naročila na vse preglede in ugotovila, da imam čas do 4.2.2021, ko sem naročena na zadnjega od pregledov. Operacija se mi še vedno ne zdi dobra rešitev, a je odlična »brca«, ki sem jo očitno potrebovala. Drugi šok po klancu, sem doživela na pregledu, ko sem stopila na tehtnico in je pokazala 136,6 kg. Šok! Kdaj se je to nabralo?

Še bolj pomembno pa je vprašanje, kako naj ženska pri 51 letih, ljubiteljica najboljših sladic, ki nikoli ni marala športa, razen morda na TV prenosu, začne »topiti« kilograme.

Pa je le šlo. Najprej pogovor z mojim možem, pri katerem sem iskala oporo. Brez njegove opore ne bi šlo. Potem je tu moja sestra, ki živi v sosednji hiši in njen sin, ki sta z mano in me vzpodbujata pri jutranji telovadbi. Tukaj je enkratna dietetičarka, ki me podpira z nasveti. Edina »dieta« ki jo imam je to, da moram jesti redno, na tri ure! Moj jedilnik je seveda drugačen – več beljakovin, več vlaknin, več zelenjave, manj pa ogljikovih hidratov, še manj sladkorja. A bistvo te diete je to, da se ničemur ne odpovem, le količine je potrebno prilagoditi. Ker sem ljubiteljica vseh sladic, zagotovo vsak teden pojem nekaj sladkega – morda sladoled, morda kremšnito ali košček tortice, a bistvo vsega je, da takrat ko jem sladico, jo jem tako, kot bi bil to večhodni meni – za mizo, počasi in z občutkom. Za tisto »crkljanje«, ki je naredilo 136,6 kg težko žensko, imam v hladilniku vedno temno čokolado z najmanj 72% deležem kakava.

Bistvo je tudi redna jutranja telovadba (30 minut), pri kateri se najprej razmigam od vratu pa do gležnjev. Temu sledi 10 predklonov in 10 počepov, nato pa hoja po stopnicah (tudi to je Magdalenin nasvet) – 8 stopnic prehodim 10x gor in dol – čim hitreje, tako da se mi poveča utrip in da se močno zadiham! Potem sledi 15 minutni tek – no, vsekakor sem začela s tekom tako, da sem tekla ½ minute, pa vmes hodila, spet tekla,… Na koncu vadbe pa naredim še 3x po 10 sekund plunk-a in 30 trebušnjakov (vendar so to trebušnjaki, kjer ne obremenjujem hrbtenice). Po uspešno izvedeni jutranji telovadbi sledi tuš (na koncu obvezno tuširanje z mrzlo vodo), zajtrk (lan z jogurtom) in nato lahko nadaljujem dan.

No in kakšen je rezultat? V štirih mesecih mi je tehtnica pokazala 20 kg manj! Želim nadaljevati s tem tempom, kajti dejstvo je, da diete imajo »jo-jo« efekt, to kar delam jaz, pa je sprememba v načinu življenja.

Vem, da me čaka še dolga, verjetno tudi trnova pot, a z ljudmi, s katerimi sem obkrožena in mi nudijo vso podporo, bo to neprimerno lažje!

Zakaj sem to napisala? Za vzpodbudo sebi in vsem, ki jih težijo kilogrami!

Hvala Magdalena, ker izvedba tvoje delavnice je bila tista svetla točka v mojem življenju, ki mi je dala moč za spremembo in ogromno koristnih nasvetov!

Pavla Strmšek, DARS