Dec 17, 2018

(Intervju, objavljen v reviji ZARJA, št.50, letnik lV)

Ne, nisem spremenila priimka (in tudi moža nisem zamenjala). Le v reviji Zarja so me iz Fabčič preimenovali v Fabrič. Kaj hočemo, tiskarski škrat je v formi...

Prvi del članka avtorice Žane Kapetanović je spodaj, celega pa si lahko preberete v reviji:

Menopavza traja le en dan

Po dvajsetih minutah najinega pogovora opazim, da jo vse bolj obliva rdečica. Sleče si pulover in iz torbice vzame pahljačo. Ne more prikriti, da ji je vročinski obliv zmotil koncentracijo in ji prinesel nemir. Dve minuti pozneje je znova zbrana, obleče si pulover in pospravi pahljačo. Magdalena Fabrič, vodnica skozi menopavzo, diplomirana biologinja, ki je po dolgoletnem delu v farmacevtski industriji presedlala na poslovno vodenje, se učila veščin komunikacije, poslovnega nastopanja in prodaje. Vse dokler je niso doletele naporne menopavzne spremembe. In med odpravljanjem teh svojih težav, kar je počela na popolnoma naravne načine, je našla svoje poslanstvo – podpiranje in vodenje žensk na poti trajne preobrazbe, prizanesljivosti in ljubezni do sebe. Pravi, da je njeno potovanje zdaj radostno in polno energije, in to kljub oblivom, ki vztrajajo že nekaj let. Zadnje čase jih poskuša blažiti s homeopatijo.

Menopavza je del naravnega procesa staranja. Po ozki definiciji traja samo en dan – dan zadnje menstruacije v življenju. Določi se jo retrogradno, eno leto po zadnji spontani menstruaciji. Z besedo mena ali klimakterij pa označujemo obdobje pred menopavzo in nekaj let po njej, res pa je, da laiki običajno z menopavzo označujemo vsa tri obdobja hormonskih sprememb, ki vplivajo na celoten organizem.

Tudi njo je presenetilo. »Prve hormonske spremembe so me presenetile že pri 42 letih in me našle popolnoma nepripravljeno,« priznava Magdalena. Ugotovila je, da v mladosti ni tako rekoč ničesar izvedela o koncu svojih plodnih let.

Začudilo jo je, kako malo verodostojnih podatkov je na voljo, glede na to, da pomeni menopavzni prehod za žensko prelomnico, ki je primerljiva s puberteto. Gre za občutke, ko se nam zdi, da se nič več ne prepoznamo. »A o tem se ni govorilo in se še vedno premalo govori, čeprav zahteva to obdobje od nas nova znanja in veščine ter veliko mero prilagodljivosti. Pri vsem tem pa je pred nami še vsaj tretjina življenja. Dejstvo je, da je menopavza še vedno tabu, in to še zlasti v delovnem okolju, čeprav lahko močno vpliva tako na učinkovitost in zavzetost žensk na delovnem mestu kot na splošno vzdušje v kolektivu. Med delovno aktivnimi prebivalci Slovenije je 45 odstotkov žensk, njihova povprečna starost pa je skoraj 43 let. Z zviševanjem upokojitvene starosti se povečuje tudi delež žensk, starejših od 50 let. To pa je starost, pri kateri se ženske neizbežno soočijo s hormonskimi spremembami menopavze. V današnji dolgoživi družbi jo bo večina žensk preživela na delovnem mestu.«

Kaj običajno spodbudi žensko, da poišče pomoč pri vodnici skozi menopavzo? »Najpogosteje me prvič pokličejo zato, ker se slabo počutijo in so, kot pravijo, zelo nesrečne. Povedo mi, da imajo težave v odnosih, velikokrat se pritožujejo, da so se zredile – to je zelo pogosto – in da se takšne ne sprejemajo. Pogosto jih spravljajo v obup težave z uhajanjem urina, pa tudi težave v spolnosti zaradi suhe nožnice. Izmučene so zaradi močnih, nerednih in podaljšanih menstruacij (tudi do 14 dni), kar pomeni precejšnjo izgubo krvi. Vzroki za to se večinoma skrivajo v pomanjkanju progesterona in njegovem neravnovesju z estrogenom (stanje estrogenske dominance), kar se zelo pogosto dogaja v predmenopavzi. Ženske so pogosto slabokrvne in zato utrujene ter brez moči. Težko pojasnim, zakaj jim zdravniki ne preverijo hemoglobina v krvi, zato jim jaz kar takoj povem, da je zelo preprosto oditi v laboratorij in vse skupaj preveriti. Če laboratorijski izvid pokaže slabokrvnost, se točno ve, kaj je vzrok za težave, to pa lahko prinese veliko olajšanje.«

Kaj mi je? Sem morda hudo bolna? Taka vprašanja si ženske zastavljajo v perimenopavzi, ki je lahko dolga več let (nihanje hormonov lahko traja več kot pet ali celo več kot deset let). Vsak dan si umislijo kakšno novo bolezen. Kaj za vraga je s teboj, sprašuje partner. Mami se je zmešalo, šepetajo otroci. Ženska pa je sposobna zalučati pečenko z balkona in potem prejokati ves čas nedeljskega kosila, ki ga je še pol ure pred tem skrbno in z veseljem pripravljala. Na delovnem mestu z napadi jeze in prepirljivosti uničuje dobre odnose, izgublja priložnosti za uspešno delo, pri otrocih pa izgublja avtoriteto, saj se pri njej trenutki histeričnega vpitja izmenjujejo z objemi in jokom.

Kaj ji je? »Čustvena nestabilnost lahko v tem obdobju marsikaj uniči. V tem času mučijo ženske pogosta razdražljivost, tesnobnost in menjavanje razpoloženja. In to je čas, ko se mora ženska poglobiti vase in izvedeti, kaj se z njo dogaja, nato pa tudi svojo okolico poučiti o tem, da so v ozadju teh njenih izbruhov hormonska nihanja. Gre za pomanjkanje hormonov – v tem primeru progesterona, ki sicer vzdržuje nosečnost, pa tudi dobro razpoloženje. Možgani prvi zaznajo znižanje hormonov in v možganih so doma naša čustva. Ko končno izveš vse to, se prepričaš, da nisi bolna, da je vse to nekaj normalnega, da gre za proces prilagajanja na življenje z manjšo količino hormonov, hkrati pa se začneš zavedati, da je vse to mogoče prebroditi z eno od tehnik samopomoči. Včasih je dovolj jemati kapljice konopljike (Vitex agnus castus) za uravnoteženje hormonov, dodati sirup z železom in že v nekaj mesecih se vrne energija ter pojavi volja za nove spremembe.«

Spominjam se, da je ena od legend slovenske ginekologije ob neki priložnosti dejala, da ima vsaka ženska takšno menopavzo, kakršno življenje je živela. Se Magdalena Fabčič z njo strinja? »Ne popolnoma. Menim, da na vse zelo vpliva genetika. Imamo genetski zapis, seveda pa z našim slogom življenja vplivamo na to, kateri geni se bodo močneje izrazili. Eden od banalnih primerov je, da bomo, če imamo v genih nagnjenost k sladkorni bolezni in ves čas jemo sladke stvari, zboleli. Moja mama je imela veliko vročinskih oblivov, čeprav ni imela stresnega življenja. In tudi jaz jih imam veliko, tako da se da o tem, kakšne težave boste imeli v menopavzi, sklepati tudi po genetiki.« »Ko presahnejo jajčniki, prevzamejo vlogo proizvodnje hormonov jetra, nadledvična žleza in maščobe. Od delovanja te trojice je odvisno, koliko vročinskih oblivov bomo imeli. Telo se prilagodi zmanjšanemu delovanju hormonov, če pa medtem vzamete nadomestne sintetične hormone, ti trije organi možganom sporočijo, da hormonov ni treba proizvajati. Ko po nekaj letih opustite sintetične hormone, se vse te težave vrnejo v še hujši obliki, ker ni več podpore jeter, nadledvične žleze in maščob.«

Pogubni stres. Zakaj stres tako pogubno vpliva na ženske v menopavzi? »Ko smo preveč pod stresom, nadledvična žleza v veliki meri proizvaja kortizol, ki je hormon stresa, tako da ji, poenostavljeno povedano, zmanjka moči za to, da bi proizvajala še spolne hormone. In nastane kaos. Zakaj? Pod stresom je življenje 'beg' ali 'boj'. Vse je usmerjeno v to in zato se nehajo ustvarjati spolni hormoni, ogrožene pa so tudi druge funkcije, kot je, denimo, prebava. Zakaj? Kadar gre za beg ali boj (kadar smo pod stresom), se ne bomo razmnoževali, upočasni se prebava, ker takrat ne bomo jedli, imunski sistem se utiša, ker ni pomembno, ali se boš prehladil, 'ko bežiš pred medvedom'. Posledica vsega tega so zdravstvene težave. Ko ženskam vse to pojasnim, razumejo, zakaj si morajo vzeti čas in se znebiti stresa.«

Torej bi morali tudi v delovnih okoljih razumeti ženske in v času menopavze poskrbeti za to, da jih vsaj razumejo, če jim že ne znajo pomagati. Ali zaradi tega najpogosteje prireja predavanja v tako imenovanih ženskih kolektivih, kadrovskih službah in podobnih okoljih?

»Trudim se. Zelo se trudim, da o tem spregovorim, kadar mi uspe priti do vodilnih moških. Prikimajo mi, razumejo, a se do zdaj ni še nobeden udeležil predavanja ali dopustil, da bi mu na štiri oči pojasnila osnovne pojme. Menopavza je torej še vedno tabu, in to predvsem v delovnih kolektivih. Prav vsaka ženska bo šla v svojem delovnem življenju skozi to obdobje, ki lahko pomembno vpliva tako na njeno učinkovitost in zavzetost pri delu kot tudi na vzdušje v kolektivu. Ustrezni ukrepi podpore in izobraževanja bodo zmanjšali stigmo in zadrego ženske pred sodelavci ali strankami, povečali zadovoljstvo in dobro počutje pri delu ter zmanjšali izostajanje z delovnega mesta. Zato bom vztrajala,« se nasmehne sogovornica.

Več v reviji Zarja št. 50, 11. 12. 2018.